Jiři Kočica (Slovenija)

O umetniku

Jiři Kočica (1966, Slovenj Gradec) je končal Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani (grafično oblikovanje) leta 1985. Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani je zaključil z diplomskim delom Kip na specifični lokacijileta 1991 pri prof. Luju Vodopivcu in prof. Tomažu Brejcu. Specializacijo je zaključil s temo Κατα-λογοσpri profesorjuDušanu Tršarju leta 1993. Zaposlen je kot profesor na Srednji šoli za aranžerstvo (STŠ) ter zunanji sodelavec Pedagoške fakultete v Mariboru (Oddelek za likovno umetnost). Uspešno združuje svoje pedagoško in umetniško delo skozi Dejavnice. Razstavlja od leta 1988 samostojno ali v sodelovanju z Žigo Okornom, Janezom Ferlanom ter skupino Sestava. Eden večjih uspehov je redefinicija in adaptacija sto let starih zaporov na Metelkovi v Ljubljani v umetniško oblikovani mladinski hostel Celica. Vrsto let se udejstvuje tudi v teoretskih razpravah; piše članke za specializirane revije in izdaja knjige.


Razstavljena dela

This slideshow requires JavaScript.

Noseča Diotima iz Delfov

Sculpture: Glass, Clay, Metal, Steel and gel on Glass and Stainless Steel.
40cm x 40cm x 180cm

Noseča Diotima iz Delfov je narejena iz 30 rezin (nivojev) stekel, ki držijo gelčke, kakršne uporabljajo znanstveniki pri analizi DNA oziroma pri analizi proteinov. Ti gelčki skupaj dajejo obliko telesa noseče ženske. Glava je narejena iz enakega gela kot telo, vendar kot negativ, pri katerem vidimo glavo le v odsotnosti, kot prazen prostor.
Figura je v velikosti človeka in je pomnik velikemu dolgu, ki ga imamo do svojih prednikov, do njihove dediščine, ki jo imamo shranjeno v naših telesih kot DNK.
Lik Diotime kot tiste, ki je Sokrata vpeljala in ga učila o ljubezni v preročišču Delfi, je izbran zelo previdno, saj gre za eno ključnih figur naše civilizacije.

Odtisi rok

25cm x 25cm x 10cm

Skulptura: gel na okvirju s svetlobnim telesom

Odtisi rok so skulpture, kipi, ki po svoji obliki delujejo kot zapolnjen prazen prostor rok, ki so sklenjene v obliko priprošnje oziroma v obliki sklenjenih rok kot nekakšne “posode”, iz katere na primer pijemo vodo. Oblika je tako poudarjem prazen prostor, v katerem so “namočeni” gelčki za analiziranje proteinov.
Natančno vidni prstni odtisi poudarijo ta občutek, da gre za nekaj, kar primemo, s čimer smo v stiku, česar se dotikamo in kar se nas dotika.