Simon Macuh (Slovenija)

O umetniku

Simon Macuh se je po končanem študiju filozofije na Filozofski fakulteti vpisal na študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Od leta 2011 je samozaposlen v kulturi in deluje na področju kiparstva, performansa in intermedijske umetnosti. Svoje delo gradi na način, da pogosto izhaja iz teorije, ki jo uporabi kot miselno in konceptualno izhodišče, katerega nato z umetniškimi postopki prevede v prakso. Formalno kot vsebinsko ga zanimajo družbena razmerja, zato se pogosto povezuje z drugimi posamezniki ali skupinami. Od leta 2009 sodeluje in soustvarja festival Vstop prost / Admission Free v Celju. V Celju je sodeloval tudi pri razstavah v Likovnem salonu in Galeriji sodobne umetnosti. V letih 2014–17 je sodeloval pri projektih radia Cona iz Ljubljane. Zadnji dve leti je del rezidenčnega programa »Risk Change / Tvegaj spremembo«. V KIBLA Portalu je sodeloval na razstavi »Zavetja Babilona« in festivalu  KIBLIX 2017 (instalacija, radijsko oddajanje in delavnice »Skupnostni radio z migranti«). Njegova dela so v stalni zbirki Centra sodobne umetnosti Celje (serija fotografij, »Sprehodi za čuječnost«), v zbirki Galerije savinjskih likovnih umetnikov, Savinova hiša Žalec (skulptura »Pieta«), v videoarhivu Postaja DIVA pa se nahaja 5 videov skupine SIVA, katere član je.


Razstavljena dela

This slideshow requires JavaScript.

Voyage Voyage2018, zvočni performans

Delo Voyage Voyage je del cikla, ki nadaljuje raziskovanje radijskih strategij. Med problemi se izmenjujejo vsebinske in formalne paradigme, včasih pa tudi povsem entuziastični poizkusi poustvarjanja radijskih fenomenov. Če so v preteklosti to že bili radijska igra (»Invazija na Celje«, 2013), posnetki zvočnih krajin (field recordings), narativne pripovedi in pričevanja (storytelling), je glasba eden izmed logičnih nadaljevanj tega niza. Zvočni performans »Voyage Voyage« je osebno popotovanje (trip) umetnika, ki v maniri DJ-vskega mešanja (mix) lastnega preigravanja posnetkov in igranja v živo ter z izborom komadov, ki jih vsi poznamo, želi vzpostaviti dialog s tistimi, ki vstopijo v njegovo slišno polje in so povabljeni k reakciji ali soustvarjanju le-teh. Ali je tak dialog manj oseben, če v njem deluje več posameznikov? Ali je skupina, ki se poistoveti s fenomenom, ki je tipično povezan z osebnim okusom, tudi gradnja skupnosti?