Nataša Prosenc Stearns (Slovenija/ZDA)

O umetnici

Nataša Prosenc Stearns je vizualna umetnica in režiserka,ki ustvarja v medijih videa, filma, instalacij in digitalnih tehnologij. Raziskuje inovativne strategije žanrov in medijev ter jih velikokrat prepleta. Znana je po kreativni uporabi ne-galerijskih prostorov in velikih večkanalnih projekcijah.

Diplomirala je na Oddelku za oblikovanje ljubljanske ALUO. Tam je ustvarila svoje prve videe ter jim kmalu pridružila instalacije in filme. S Fulbrightovo štipendijo je odpotovala v Los Angeles, kjer je končala podiplomski študij na California Institute of the Arts. S projektom Gladiatorjije predstavljala Slovenijo na 48. beneškem Biennalu, za kar je prejela Nagrado Prešernovega sklada. Prejela je še vrsto drugih štipendij in nagrad, leta 2015pa je bila ponovno predstavljena na beneškem Biennalu v sklopu razstave Dvajset umetnikov iz Los Angelesa. Njena dela so v domačih in mednarodnih stalnih zbirkah, potujejo po festivalih, razstavljala pa je med drugim tudi vDouloun Museum of Art v Shanghaju, Circulo de bellas artesv Madridu, Kunstlerwerkstatt v Minhnu, Bevilacqua la masa v Benetkah, Spazio Erasmus Brera v Milanu, Tel Aviv Museum of Art v Izraelu, LACE – Los Angeles Contemporary Exhibitions, Ruth Bachofner Gallery in Lancaster Museum of Art v Los Angelesu.


Razstavljena dela

This slideshow requires JavaScript.

Crawlers, The Long Travel / Plazilci, Dolgo potovanje

Dvokanalna video instalacija, 2016/2018
Dva video diptiha – 2,25 m x 10 m, HD video, 2 x 6 min, (2 video zanki)
2 ogledali – 2,25 m x 4,80 m

Delo Plazilci, Dolgo potovanje Nataše Prosenc Stearns je gibljivi kolaž, ki temelji na plastenju video podob. Ustvarja svet, ki ni antropocentričen, ampak integrira človeško telo v okolje, ki se nenehno širi, krči, spreminja. Video instalacija, ki vključuje projekcije štirih gibljivih slik in ogledala, prikazuje tranzicijo bitij, ki v neskončnem gibanju sledijo vselej spreminjajoči se poti, drug drugemu in želji po cilju, ki se nenehno izmika. Gibanje se postopoma spreminja v kaos, preplet telesnih delov, zemlje, stopinj, vejevja in brezen. Podobe, ki se v zrcaljenju ponavljajo v neskončnost, spominjajo na jamske poslikave, le da so namesto živali upodobljeni ljudje. Človeško telo je že od nekdaj center dela Nataše Prosenc Stearns. Telo se v Plazilcih povezuje z naravo, razpada, se razteleša, kakor bi hotelo odgovoriti na vprašanje, kaj je še človeškega v času, ki je podrejen tehnologiji, zaradi česar smo vse bolj brezčutni, odtujeni drug drugemu, oropani človeškega.